Tretja diskusija iz ciklusa Misliti nemogoče se bo dotaknila vprašanja gentrifikacije in pomena avtonomnih prostorov v tem procesu.
Po svetu najdemo nešteto primerov velikih urbanističnih projektov, ki naj bi polepšali mesta, trge in ulice, življenje v njih pa dvignili na višjo raven. Gradijo se hrami potrošništva, "olepšujejo se" parki in podhodi, industrijska območja pa se umikajo novim producentom presežne vrednosti – turizmu in tako imenovanim kreativnim industrijam. Praviloma pa gre za uvajanje tržne dejavnosti v vse sfere življenja, depolitizacijo skupnega pod krinko javno-zasebnega in v tem procesu so se prisiljene umakniti tudi najbolj ranljive skupine prebivalstva. Če si izposodimo naslov izjave, ki so jo letos poleti spisali uporabniki Tovarne Rog, “Če je mesto lepo, še ne pomeni, da se imajo v njem vsi fajn!” Pomeni, da noben poseg v prostor, še kako dober in strokoven naj bi bil, ne bo dober, če v procesu ne bodo sodelovali vsi tisti, ki ta prostor soustvarjajo in souporabljajo.
Kje so možnosti upora procesom komodifikacije našega življenjskega okolja? So avtonomni prostori in avtonomni produkcijski načini sami po sebi že izraz upora? V kakšnem mestu pravzaprav želimo živeti?
Ni komentarjev:
Objavite komentar