PROGRAM 28/04/12

Prvomajska šola DPU, 27.–29.: Prihodnost evropskih integracij: leve perspektive / The Future of European Integration: Left Perspectives

Predavanje Aneja Korsike:

Varčevalni ukrepi kot forma razrednega boja

Sobota, 28. april, ob 11h

Evropska unija je meščanska politična forma, ki služi uresničevanju razrednih interesov kapitala. Prost pretok in akumulacija kapitala ter maksimizacija profitov so integralni momenti vsake stopnje v njenem zgodovinskem razvoju. 

Predavanje Saša Furlana:

Izstop iz evrskega območja in devalvacija valute – progresivna ali regresivna strategija za Grčijo?

Sobota, 28. april, ob 11.45

Po dveh letih od vznika dolžniške krize v Grčiji in v preostali periferiji evroobmočja, krize, ki se je izkazala za simptom spodletele makroekonomske arhitekture celotnega evrskega območja, težavam grške ekonomije še vedno ni videti konca. Grške politične elite se pod prisilo vodstva Evropske komisije, Mednarodnega monetarnega sklada in Evropske centralne banke reševanja krize lotevajo s strategijo t. i. »interne devalvacije«, ki pa je zgolj evfemizem za napad na delavski razred prek uničevanja socialne države, krčenja mezd in množičnega odpuščanja.

Primož Krašovec:

Družbeni učinki ukrepov za dvig konkurenčnosti v EU

Sobota, 28. april, ob 13h

Evropa se je s svojo konkurenčnostjo začela intenzivneje ukvarjati v devetdesetih, ob velikih spremembah, ki so jih v njeno družbeno in ekonomsko sestavo prinesla vključitev (»integracija«) prej socialističnih vzhodnoevropskih držav (kar je predstavljalo veliko zalogo relativno cenene delovne sile in ogromno državne industrije ter javne infrastrukture in institucij, ki jih je bilo mogoče privatizirati)...

Annina Kaltenbrunner:

Periferne države v evroobmočju: kakšne so možnosti? 

Sobota, 28. april, ob 13.45

 

Predavanje bo posvečeno možnostim perifernih držav v trenutni krizi evroobmočja in onkraj nje.

 

Celoten program prvomajske šole lahko najdete tukaj>>>

Aneja Korsike:

Varčevalni ukrepi kot forma razrednega boja

Evropska unija je meščanska politična forma, ki služi uresničevanju razrednih interesov kapitala. Prost pretok in akumulacija kapitala ter maksimizacija profitov so integralni momenti vsake stopnje v njenem zgodovinskem razvoju. Od Pariške pogodbe, s katero je bila ustanovljena Skupnost za premog in jeklo, do trenutno veljavne Lizbonske pogodbe je delovanje kapitala dobivalo vedno večjo institucionalno podporo in se soočalo z vedno manj ovirami. Navznoter se ta razredni značaj EU kaže kot discipliniranje delovne sile, ki nima pravic in podpore, kakršne imajo lastniki kapitala, navzven, v odnosu do tretjih držav, pa kot restriktivne imigracijske politike in subvencionirane kmetijske politike. Ker je prava politična esenca Evropske unije povsem podrejena logiki kapitala, tolikšno nelagodje ob vprašanju širše evropske identitete ni naključno.

V času konjunkture je to vlogo igral konceptualni kastrat multikulturalizem, ki je omogočal varno folklorno in kulinarično zavetje pred učinki produkcijskega procesa. V času krize pa je izpuhtela tudi ta iluzija, zato je na Evropsko unijo naposled mogoče pogledati s treznimi očmi in v njej videti politični poligon za uveljavljanje razrednih interesov. To je postalo očitno s trenutno dolžniško krizo, zaostrovanjem razmerij med centrom (Nemčija) in periferijo (Grčija) in varčevalnimi ukrepi, ki naj bi krizo rešili. Vendar so varčevalni ukrepi zgolj drugo ime za redistribucijo vrednosti in v nobenem pogledu ne ustvarjajo nove vrednosti. Zato je vivisekscija Grčije učbeniški primer razrednega boja in lepo ponazarja, da Evropska unija deluje le zaradi nemotene kapitalistične akumulacije, katere predpogoj je izkoriščanje delavcev. Kakšna bi torej morala biti revolucionarna strategija v odnosu do realno obstoječih evropskih integracij? 

Anej Korsika je član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze in doktorski študent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani

Sašo Furlan:

Izstop iz evrskega območja in devalvacija valute – progresivna ali regresivna strategija za Grčijo?

Po dveh letih od vznika dolžniške krize v Grčiji in v preostali periferiji evroobmočja, krize, ki se je izkazala za simptom spodletele makroekonomske arhitekture celotnega evrskega območja, težavam grške ekonomije še vedno ni videti konca. Grške politične elite se pod prisilo vodstva Evropske komisije, Mednarodnega monetarnega sklada in Evropske centralne banke reševanja krize lotevajo s strategijo t. i. »interne devalvacije«, ki pa je zgolj evfemizem za napad na delavski razred prek uničevanja socialne države, krčenja mezd in množičnega odpuščanja. Ta strategija je imela v vseh državah na periferiji evroobmočja katastrofalne družbene učinke, obenem pa se je izkazala za popolnoma neuspešno pri doseganju zastavljenih ekonomskih ciljev – brez izjem je vodila do silovitega krčenja gospodarske rasti, hitrega upada investicij in izjemne rasti nezaposlenosti. V kontekstu popolnoma spodletelega reševanja dolžniške krize, katerega destruktivni učinki se kar najočitneje kažejo v Grčiji, se je tako med nekaterimi marksističnimi ekonomisti, med katerimi je Costas Lapavitsas, kakor med »mainstream« ekonomisti, kot so Nouriel Roubini, Kenneth Rogoff in Martin Feldstein, pojavil alternativen predlog. Po njihovem mnenju je najelegantnejša strategija reševanja krize za prezadolženo državo v globoki recesiji, kakršna je Grčija, izstop iz evroobmočja, vrnitev k nacionalni valuti in devalvacija deviznega tečaja. Vsi izmed navedenih ekonomistov Grčiji pri tej strategiji za zgled postavljajo Argentino, ki se je leta 2002 znašla v podobnem položaju, a je z devalvacijo domače valute razmeroma hitro uspešno prebrodila recesijo in dolžniško krizo. V predavanju se bomo zato lotili primerjalne analize gospodarskih kriz v Grčiji in Argentini, na podlagi katere bomo poskušali odgovoriti na vprašanje, ali se lahko argentinski scenarij ponovi v Grčiji.

Sašo Furlan je dodiplomski študent politologije na Fakulteti za družbene vede in član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze.

Primož Krašovec:

Družbeni učinki ukrepov za dvig konkurenčnosti v EU

Evropa se je s svojo konkurenčnostjo začela intenzivneje ukvarjati v devetdesetih, ob velikih spremembah, ki so jih v njeno družbeno in ekonomsko sestavo prinesla vključitev (»integracija«) prej socialističnih vzhodnoevropskih držav (kar je predstavljalo veliko zalogo relativno cenene delovne sile in ogromno državne industrije ter javne infrastrukture in institucij, ki jih je bilo mogoče privatizirati), obdobje »nove ekonomije« v ZDA in konkurenčni pritisk visokotehnoloških gospodarstev vzhodne Azije. Dvigovanje konkurenčnosti je potekalo na treh ravneh: s privatizacijo javnega sektorja (tako v v vzhodni kot v zahodni Evropi), kar naj bi domnevno zvečalo učinkovitost ter pocenilo javne storitve; s fleksibilizacijo trgov delovne sile ter z reformami visokega šolstva in raziskovanja.

V uradnih dokumentih EU se večanje konkurenčnosti neposredno veže na večanje produktivnosti. V predavanju bomo najprej teoretsko obravnavali pomen produktivnosti v kapitalizmu, nato pa družbene spremembe, ki jih prinaša zviševanje produktivnosti v raziskovanje, visoko šolstvo in na trg delovne sile. Osnovna teza predavanja bo, da je koncept družbe znanja, kar naj bi postajala sodobna Evropa, zavajajoč koncept in da gre, vsaj kar se tiče industrijske, delovne in socialne politike, pravzaprav za družbo produktivnosti.

Primož Krašovec (1979) je sociolog, prevajalec, urednik, najemniški predavatelj in publicist iz Ljubljane.

Annina Kaltenbrunner:

Periferne države v evroobmočju: kakšne so možnosti?

Predavanje bo posvečeno možnostim perifernih držav v trenutni krizi evroobmočja in onkraj nje. Kratkemu pregledu krize in specifičnega položaja perifernih držav v krizi bo sledil pregled štirih možnih scenarijev za periferne države. Prvi je status quo, za katerega so značilni hudi problemi konkurenčnosti, boleče prilagajanje in dolga deflacijska spirala kot posledica varčevalnih ukrepov, ki jih vsiljuje »trojka«. Drugi scenarij bi povzročil situacijo, ki bi jo lahko imenovali »dobri evro«. Ta scenarij bi obsegal stalno prilagajanje strukturnih neravnovesij v evroobmočju, zlasti povišanje mezd v Nemčiji, povečanje fiskalnih transferjev in postopni premik k fiskalni uniji, ki bi bila komplementarna monetarni uniji. Čeprav se ta možnost kaže kot najboljša tako za periferne države kakor za celotno evroobmočje, se v tem trenutku zdi malo verjetna. Tretja možnost bi bil unilateralen izstop (vsaj) ene periferne države iz evroobmočja. Ta možnost bi obsegala restrukturacijo dolga perifernih držav, oživljanje konkurenčnosti z devalvacijo deviznega tečaja in avtonomno, delavstvu naklonjeno politiko po izstopu. A ta možnost prinaša precejšnje tveganje za domačo ekonomijo in finančni sektor. Poleg tega ostaja vprašanje, ali je majhna odprta država, kakršna je na primer Grčija, zmožna sama preživeti v sodobni globaliziranem mednarodnem gospodarstvu. Predavanje bo zato v sklepu predlagalo četrto možnost za periferne države: formacijo južno-južne integracije in razcep evroobmočja na dvoje. Po eni strani bi ta možnost lahko omilila breme prilagajanja perifernih držav ob izstopu iz evroobmočja, po drugi strani pa bi povečala pogajalsko moč teh držav v evroobmočju in ponudila izvedljivo srednjeročno razvojno strategijo.

Annina Kaltenbrunner je asistentka na Poslovni šoli Univerze v Leedsu in doktorska študentka na Šoli za orientalske in afriške študije (SOAS) Univerze v Londonu. Njeni raziskovalni interesi vključujejo mednarodne finance, razvojno ekonomijo, finančno globalizacijo in liberalizacijo, finančno krizo, devizne tečaje in monetarno teorijo.