Program 1/12/08

Situacionistični film v štirih dejanjih

Decembra v Infoshopu vabimo na ogled cikla situacionističnega filma, v okviru katerega bodo prikazani štirje filmi. Filmi se med sabo pomembno razlikujejo, preči pa jih enotna želja in potreba po revolucionarni preobrazbi družbe, nekje vmes pa tudi raziskovanje možnosti, da bi v ta namen uporabili filmski medij. Kot se za prazničen čas spodobi, so filmi izjemno kratkočasni in tako kot nalašč, da zapolnejo sicer prazen in enoličen družinski vsakdan.

Od štirih filmov so trije nastali leta 1973, trije so režirali bivši člani Situacionistične Internacionale, trije uporabljajo večinoma že prej obstoječe kadre, ki so zgolj na novo zmontirani ali drugače spremenjeni oziroma dopolnjeni, trije niso nastali po literarni predlogi, trije imajo razumljiv naslov, trije so dolgi po 90 minut, trije niso kung-fu filmi… in tako bil lahko še nadaljevali, če bi v tem videli kakšen globlji smisel. Vsem štirim filmom pa je skupna obilna uporaba metode détournement.

Détournement je praksa uporabe obstoječih elementov na način, da formirajo novo celoto. Ideje se namreč izboljšujejo. Smisel filmskih podob prav tako. Plagiat je nujen. Je del napredka. „Drži se avtorjevega filma, uporabi njegove kadre, odstrani lažno idejo, nadomesti jo s pravo.” Komunikacijski jezik kritične teorije mora namreč biti njen lastni jezik in détournement, tudi v filmu, je njegov del. To je komunikacija, ki ve, da se ne more pretvarjati, da lahko karkoli dokončno zagotavlja ali da je popolnoma gotova o sebi.

Ti filmi pritrjujejo stališču iz nekega drugega filma, da “se ne moremo spopasti z nobeno obliko družbene organizacije, ne da bi se spopadli z vsemi oblikami jezika te organizacije.” Tudi film namreč navkljub vsem poskusom instrumentalizacije ni vnaprej določen in je zato prostor invencije, tako kot vsa družbena produktivnost. Prikazani filmi so ne samo kratkočasni in zanimivi z vidika razvoja filmske forme, temveč so tudi teoretski prispevki o stanju stvari v sodobnosti ter o konstruktivnih metodah njegovega preseganja. Hkrati so vizualni izdelki in teoretske izjave, ki se še po tridesetih in več letih izkažejo za – za nekatere menda presenetljivo – dovolj natančne in lucidne, da bi morala marsikatera današnja zvezda intelektualne modne revije ob ogledu zardeti in v skrbi za lasten ugled utihniti.

Tako kot ostale družbene prakse, tudi film, v kolikor ga kot takega razumemo, odpira možnosti za nove diskusije, za nove filme, za nov način življenja. Nastavkov je povsod dovolj, odločitve in konkretne poteze pa so vedno zgolj naše.
Vabljeni!!!

Po kakšni od projekcij bo morda sledila diskusija, v kolikor bomo seveda kot občinstvo uspeli izstopiti iz naših pasivnih vlog in se preleviti v pisce naše lastne zgodovine. Morda pa tudi ne.

3. december 2008
Naslov: Leto 01 [L’An 01]
Režija: Jacques Doillon (+ Alain Resnais in Jean Rouch)
Leto: 1973
Dolžina: 90 minut

10. december 2008
Naslov: Ali dialektika lahko razbija opeke? [La Dialectique peut-elle casser des briques?]
Režija: René Viénet
Leto: 1973
Dolžina: 90 minut

17. december 2008
Naslov: In girum imus nocte et consumimur igni
Režija: Guy Debord
Leto: 1978
Dolžina: 105 minut

24. december 2008
Naslov: Družba spektakla [La Société du spectacle]
Režija: Guy Debord
Leto: 1973
Dolžina: 90 minut