Program 12/03/08

Filmski večer:
Podobe 3. svetovne vojne

Sreda, 12. marec 2008, ob 20h


Na rednem sredinem filmskem večeru, bomo v Infoshopu predvajali naslednji film:

Le Fond de l'air est rouge
(podobe 3. svetovne vojne 1967-1977)
Režiser: Chris Marker
Dolžina: 188’
Leto nastanka: 1977

Film je sestavljen iz dveh delov:

Del 1: Krhke roke
1. Od Vietnama do Che-jeve smrti
2. Maj 1968 in vse to

Del 2: Odrezane roke
1. Od praške pomladi do skupnega programa francoske vlade
2. Od Čila do - do česa?


Režiser o filmu:

"Nekateri mislijo, da bo tretjo svetovno vojno sprožila jedrska konica. Zame je to način, na katerega se bo končala. V vmesnem času se izjemno zapletena igra razvija naprej - igra, katere dekodiranje bo zgodovinarjem prihodnosti – če bodo ti še obstajali – povzročalo velike težave.

Čudna igra. Z razvojem spopada se pravila menjajo. Rivalstvo med supersilami se za začetek ne preoblikuje zgolj v sveto zavezništvo bogatih proti revnim, temveč tudi v selektivno so-uničenje revolucionarnih sil, kjerkoli bi bombe lahko ogrozile nahajališča naravnih virov. Prav tako pa tudi v manipulacijo teh sil za zasledovanje ciljev, ki niso njihovi.

V zadnjih desetih letih so nekatere skupine ljudi (pogosto bolj instinktivne kot organizirane) poizkušale same igrati igro – čeprav so pri tem razmetale figure. Kjerkoli so poizkusile, jim je spodletelo. Njihov obstoj je kljub temu bil tisto, kar je najbolj korenito transformiralo politiko našega časa. Ta film namerava pokazati nekaj korakov te transformacije." (Chris Marker)


Drugi o filmu:

“Predmet filma je, kako se je “univerzalen standard civilizacije” iz petdesetih v šestdesetih začel sesedati. Vojna v Vietnamu – v “naciji na sečišču svetovnih kontradikcij” je bila prelomna točka in Marker učinkovito pokaže njen učinek. Nadaljuje s prikazom mnogih bojev med policijo in civilisti širom Evrope; revolucije znotraj revolucije v Aziji, Južni Ameriki in Češkoslovaški; prostora med policijo in sindikalnimi redarji, v katerega je francoska levica vdrla maja ’68; umorov princov (Che Guevara) in odstavitev kraljev (Richard Nixon); in tistih mačk režalk, ponavadi znanih kot politikov, ki ne zmorejo razložiti, zakaj se tisto, kar je bilo v zraku ni nikoli materializiralo na tleh.” (Pacific Film Archives)

“Le Fond de l'air est rouge je torej posvečen novi levici, ki pa jo razume kot serijo vprašanj, postavljenih s strani navadnih delavcev, ljudskih gibanj, študentov in gverilcev uradnemu komunizmu. Kot kmalu po začetku filma slišimo v offu, je bila ideja Rudija Dutschkeja, da “moramo revolucionirati revolucionarje” “ključna fraza političnih šestdesetih”. Tako so Fidel in Che in Régis Debray in Črni Panterji in Daniel Cohn-Bendit in Dubček in Mao in Allende (in, čisto na koncu filma, žensko gibanje) vsi videni kot alternative skleroznemu sovjetskemu komunizmu, nesposobnem prave de-stalinizacije. Medtem uradni glasovi francoskega komunizma dvomijo v disciplino tistih, ki na ulicah pojejo o Ho-ju in Che-ju in en rez kasneje nas pripelje do konfrontacije pred tovarniškimi vrati med skupino trockističnih aktivistov in komunističnih delavcev, za katere je vsak, ki ni lojalen partiji fašist in/ali provokator. Ta ideja revolucije znotraj revolucije je nepozabno vizualizirana v panoramskem posnetku demonstracij, kjer policija drži svojo linijo, sindikalni aktivisti pa svojo; v prostor med tema “dvema idejama reda” planejo mladi, študenti, enragés, anarhisti.” (Michael Walsh)