Na Info kafani se bomo poglobili v razburljivo zgodovino nemške socialne demokracije od njenih rosnih strankarskih korakov (1863) prek frakcij, internih bojev, programskih korekcij, združevanj in poimenovanja SPD (1890) do klavrnih potez med letoma 1914 in 1919. Slednje obdobje bo tudi naša osrednja tema. SPD se je skoz notranjo (tovariško) kritiko v nekaj desetletjih otresla ortodoksije, revizionizma, dogmatizma, "marksizma strokovnjakov" in osir razrednega boja odločno prenesla iz Francije v Nemčijo. Še več, postala je zgledna delavska partija, ki je suvereno postavila na dnevni red Evrope žensko vprašanje in feminizem, tudi zgodaj izdajala svoj ženski časopis, mislila in delovala internacionalno, se sistematično ukvarjala z mladimi, s socializacijo, vzgojo in izobraževanjem, uvedla na več ravneh svoje šole, gradila socializem, analizo, teorijo, odpirala do tedaj zastrte teme (na primer otroško delo), pri tem pa, kar je zelo pomembno, ohranila neposreden stik z delavskim razredom. Toda sčasoma se je SPD ugnezdila v parlament (Reichstag), se nalezla buržoaznih ravnanj in udobja, v fotelju povsem zanemarila internacionalo in z usodno potezo 4. avgusta 1914, ko je 150 njenih poslancev - razen treh svetlih izjem - glasovalo za vojne kredite, tudi pomagala čez noč pahniti Nemčijo v vojno, za štiri leta "zamrznila" razredni boj in na celi črti izdala delavski razred. Levo krilo SPD se je odmaknilo od svoje matične stranke, ustanovilo Neodvisno nemško socialno demokracijo (USPD), ves čas proklamiralo mirovništvo in pacifizem, vmes z mnogimi aretacijami uspešno opravilo zaporniško fakulteto in namesto parlamentarnih bojev in reformizma odločno in še naprej zagovarjalo revolucijo.
Leta 1916 nekaj posameznikov in posameznic ni zadovoljnih niti s posamičnimi mlačnimi potezami USPD. Medtem ko ima stara SPD še vedno večinski vpliv na nemško delavstvo, se organizira skupina (kasneje zveza) Spartak in nadaljuje s silovito kritiko in analizo, brezkompromisnim razrednim bojem in se naposled najde pred razprto možnostjo za revolucijo. Ko Nemčija odloži orožje in se cesarstvo sesuje v prah, je teren politično povsem odprt: 9. novembra SPD z balkona Reichstaga razglasi meščansko republiko Nemčijo, dve uri zatem pa zveza Spartak na ulici svobodno socialistično republiko Nemčijo ... Tačas na severu države vre, in precejšen del vojske in mornarice gre brez omahovanj na stran "spartakistov". V Berlinu in še marsikje se sproti realizirajo ideje o delavskih in vojaških svetovih, teorija aktivne (proletarske) množice postane materialna sila. Sledijo burni tedni, v katerih se gre SPD provokativno, umazano, zahrbtno, militantno igro in "spartakistom" v slepem strahu pred Rusijo javno očita boljševistično nakano, kar je povsem odmaknjeno od njihove dejanske politike, saj je ta zmerom redno polemizirala (in še polemizira) z Leninom. Zveza Spartak se za Novo leto - kljub temeljnemu notranjemu nesoglasju - formira v Komunistično partijo Nemčije (KPD), se večinsko odloči, da ne gre na skupščinske volitve, s čimer ji preostane le še neposreden ulični spopad. Proletariat se tačas oboroži. Vodstvo SPD, torej sami nekdanji tovariši "spartakistov", se v svoji oblastni ambiciji zasuka povsem v desno in docela nonšalantno sprejme pomoč paravojaških plačancev, frustriranih, ker je Nemčija zgubila vojno, in sovražnih do vsega, kar diši po kakršnih koli sistemskih spremembah. V "Spartakovem tednu" ulica oživi, množica je na mah tudi politično vse močnejša, ni pa najti učinkovite usmeritve, organiziranosti. Z vsako revolucijo je seveda tako, da se je lahko naučiš samo med revolucijo samo ... V Berlinu od novembra 1918 do srede janurja 1919 na ulici pade 3.000 ljudi, SPD pa gre do skrajnosti - do osebnih likvidacij iz političnih razlogov; 15. januarja 1919 umori Roso Luxemburg in Karla Liebknechta ...
Predavanje bo pravzaprav eno samo vprašanje o luksemburgistični dialektiki "organiziranost / spontanost", o razmerju med parlamentarnim in revolucionarnim bojem, o pomenu neposredne povezave s terenom (z delavskim razredom) oziroma o tem, kaj se pripeti, ko popusti notranja (tovariška) kritika, ko revolucionarna realnost naposled pripelje tudi do vprašanja revolucionarnega vodstva oziroma centrale in ko zgodovinski nauki na lepem niso dovolj.
Med predavanjem bomo tudi projicirali izbrane fotografije iz ključnega obdobja.
Na fotografiji: oborožena skupina "spartakistov" brani proletarsko revolucijo tudi simbolično izjemno močno, povedno in nazorno - izza barikade, narejene iz rol časopisnega papirja in časopisnih svežnjev; Berlin, 11. januarja 1919 (digitalni arhiv Karl Dietz Verlag)
Na Info kafani se bomo poglobili v razburljivo zgodovino nemške socialne demokracije od njenih rosnih strankarskih korakov (1863) prek frakcij, internih bojev, programskih korekcij, združevanj in poimenovanja SPD (1890) do klavrnih potez med letoma 1914 in 1919. Slednje obdobje bo tudi naša osrednja tema. SPD se je skoz notranjo (tovariško) kritiko v nekaj desetletjih otresla ortodoksije, revizionizma, dogmatizma, "marksizma strokovnjakov" in osir razrednega boja odločno prenesla iz Francije v Nemčijo. Še več, postala je zgledna delavska partija, ki je suvereno postavila na dnevni red Evrope žensko vprašanje in feminizem, tudi zgodaj izdajala svoj ženski časopis, mislila in delovala internacionalno, se sistematično ukvarjala z mladimi, s socializacijo, vzgojo in izobraževanjem, uvedla na več ravneh svoje šole, gradila socializem, analizo, teorijo, odpirala do tedaj zastrte teme (na primer otroško delo), pri tem pa, kar je zelo pomembno, ohranila neposreden stik z delavskim razredom. Toda sčasoma se je SPD ugnezdila v parlament (Reichstag), se nalezla buržoaznih ravnanj in udobja, v fotelju povsem zanemarila internacionalo in z usodno potezo 4. avgusta 1914, ko je 150 njenih poslancev - razen treh svetlih izjem - glasovalo za vojne kredite, tudi pomagala čez noč pahniti Nemčijo v vojno, za štiri leta "zamrznila" razredni boj in na celi črti izdala delavski razred. Levo krilo SPD se je odmaknilo od svoje matične stranke, ustanovilo Neodvisno nemško socialno demokracijo (USPD), ves čas proklamiralo mirovništvo in pacifizem, vmes z mnogimi aretacijami uspešno opravilo zaporniško fakulteto in namesto parlamentarnih bojev in reformizma odločno in še naprej zagovarjalo revolucijo.
Leta 1916 nekaj posameznikov in posameznic ni zadovoljnih niti s posamičnimi mlačnimi potezami USPD. Medtem ko ima stara SPD še vedno večinski vpliv na nemško delavstvo, se organizira skupina (kasneje zveza) Spartak in nadaljuje s silovito kritiko in analizo, brezkompromisnim razrednim bojem in se naposled najde pred razprto možnostjo za revolucijo. Ko Nemčija odloži orožje in se cesarstvo sesuje v prah, je teren politično povsem odprt: 9. novembra SPD z balkona Reichstaga razglasi meščansko republiko Nemčijo, dve uri zatem pa zveza Spartak na ulici svobodno socialistično republiko Nemčijo ... Tačas na severu države vre, in precejšen del vojske in mornarice gre brez omahovanj na stran "spartakistov". V Berlinu in še marsikje se sproti realizirajo ideje o delavskih in vojaških svetovih, teorija aktivne (proletarske) množice postane materialna sila. Sledijo burni tedni, v katerih se gre SPD provokativno, umazano, zahrbtno, militantno igro in "spartakistom" v slepem strahu pred Rusijo javno očita boljševistično nakano, kar je povsem odmaknjeno od njihove dejanske politike, saj je ta zmerom redno polemizirala (in še polemizira) z Leninom. Zveza Spartak se za Novo leto - kljub temeljnemu notranjemu nesoglasju - formira v Komunistično partijo Nemčije (KPD), se večinsko odloči, da ne gre na skupščinske volitve, s čimer ji preostane le še neposreden ulični spopad. Proletariat se tačas oboroži. Vodstvo SPD, torej sami nekdanji tovariši "spartakistov", se v svoji oblastni ambiciji zasuka povsem v desno in docela nonšalantno sprejme pomoč paravojaških plačancev, frustriranih, ker je Nemčija zgubila vojno, in sovražnih do vsega, kar diši po kakršnih koli sistemskih spremembah. V "Spartakovem tednu" ulica oživi, množica je na mah tudi politično vse močnejša, ni pa najti učinkovite usmeritve, organiziranosti. Z vsako revolucijo je seveda tako, da se je lahko naučiš samo med revolucijo samo ... V Berlinu od novembra 1918 do srede janurja 1919 na ulici pade 3.000 ljudi, SPD pa gre do skrajnosti - do osebnih likvidacij iz političnih razlogov; 15. januarja 1919 umori Roso Luxemburg in Karla Liebknechta ...
Predavanje bo pravzaprav eno samo vprašanje o luksemburgistični dialektiki "organiziranost / spontanost", o razmerju med parlamentarnim in revolucionarnim bojem, o pomenu neposredne povezave s terenom (z delavskim razredom) oziroma o tem, kaj se pripeti, ko popusti notranja (tovariška) kritika, ko revolucionarna realnost naposled pripelje tudi do vprašanja revolucionarnega vodstva oziroma centrale in ko zgodovinski nauki na lepem niso dovolj.
Med predavanjem bomo tudi projicirali izbrane fotografije iz ključnega obdobja.
Na fotografiji: oborožena skupina "spartakistov" brani proletarsko revolucijo tudi simbolično izjemno močno, povedno in nazorno - izza barikade, narejene iz rol časopisnega papirja in časopisnih svežnjev; Berlin, 11. januarja 1919 (digitalni arhiv Karl Dietz Verlag)
![[A] Infoshop [program]](http://photos1.blogger.com/x/blogger2/7754/1096192473933397/1600/z/717860/gse_multipart13250.png)
